Zgodovina

Zgodovina
Vir: Hmeljna komisija

V Sloveniji se prvi podatki o hmelju pojavijo že v 12. stoletju, začetki sodobnega hmeljarstva v Savinjski dolini pa segajo v drugo polovico 19. stoletja, ko je prvi hmeljski nasad zasadil Janez Hausenbichler, ki mu je leta 1876 prinesel sadike württemberškega hmelja takratni oskrbnik graščine Novo Celje, Josip Bilger. Začetek pridelave savinjskega hmelja je leto 1886, ko sta Janez Hausenbichler in Karl Haupt opravila prve poskuse. Hmeljarstvo se je postopoma širilo in leta 1902 je bila ustanovljena Hmeljarna, zadruga z o. z., ki je skrbela za prodajo hmelja, in oznamkovalnica za hmelj.

Takoj po drugi svetovni vojni je bila ustanovljena hmeljarska zadruga »Hmezad« z o. j., ki je poskrbela za obnovo hmeljskih nasadov in prodajo hmelja. Od leta 1961 do 1964 je Kmetijski kombinat Žalec združil agrokomplekse in jih zasadil s hmeljem. Leta 1972 so se v slovenskih hmeljskih nasadih začele širiti prve, na Inštitutu vzgojene sorte: aurora, atlas, ahil in apolon. Slovenija spada danes med večje svetovne pridelovalke hmelja in pridela približno 2-3 % svetovnega pridelka hmelja. V letu 2001 je bilo pri Hmeljni komisiji vpisano 201 hmeljarsko posestvo in 2.058 ha hmeljskih nasadov. Približno 5-10 % doma pridelanega hmelja porabijo domače pivovarne, vso ostalo količino pa izvozijo, predvsem na zahodne trge. Danes leži 80 % hmeljskih nasadov v Savinjski dolini, ostalo pa še na ormoško-ptujskem območju, Slovenj Gradcu in Radljah ob Dravi. Nasadi so pretežno zasajeni s slovenskimi sortami, vzgojenimi na Inštitutu za hmeljarstvo in pivovarstvo Žalec. Najbolj razširjene sorte hmelja so celeia, savinjski golding, aurora in bobek.

Tudi pivovarstvo je v Sloveniji že dolgo doma, saj prvi ohranjeni dokumenti, ki pričajo o varjenju piva v naših krajih, segajo že v 13. stoletje. Ob koncu 19. stoletja so se obrtne in rokodelske pivovarne hitro širile po Slovenskem in največje med njimi so zvarile tudi do 3.000 hl piva. Po drugi svetovni vojni so v Sloveniji proizvajale pivo ljubljanska Pivovarna Union, Pivovarna Laško in Tovarna kisa, likerjev in sadnih sokov, ki se je v šestdesetih letih preimenovala v podjetje Talis, Maribor. Leta 1950 so proizvedle 159.961 hl in leta 2000 kar 2.485.901 hl piva. Tega leta je vsak prebivalec Slovenije popil 90 litrov piva. Ker je hmeljarstvo kapitalsko in delovno ena izmed najintenzivnejših kmetijskih panog, je njen razvoj odvisen od uspešnega raziskovalno-razvojnega dela. Tega so se slovenski hmeljarji prav dobro zavedali in po drugi svetovni vojni je nazadnje dozorela zamisel o ustanovitvi samostojne raziskovalne organizacije, ki bi se posvetila predvsem raziskavam na področju žlahtnjenja hmelja, varstva hmelja pred boleznimi in škodljivci ter razvoju tehnologij pridelave hmelja.

Inštitut so začeli graditi leta 1948. Že pred tem in v času gradnje pa se je razvojno-pospeševalno delo odvijalo v okviru »Hmezada« Hmeljarske zadruge z o. j. Žalec, sprva samo v Selekcijskem oddelku, ki ga je vodil Janko Kač, od leta 1948 pa v Selekcijsko-genetskem in Kemijskem oddelku, ki ga je prevzel Janko Petriček. Leto pozneje se jima je pridružil Lojze Kač, ki je sprva vodil botanična dela. Martin Jošt, pobudnik in tudi prvi direktor Inštituta, je na letni skupščini maja 1952 v imenu Upravnega odbora »Hmezada« s ponosom poročal, da je Hmeljski inštitut zgrajen in povečini tudi opremljen. 1. avgusta 1952 je Okrajna zadružna zveza v Celju uradno ustanovila Inštitut za hmeljarstvo, ki je zaposloval sedem uslužbencev. Leto kasneje se ustanovi še Oddelek za zaščito rastlin, katerega vodja je bila Miljeva Kač. Leta 1956 se je Inštitut preoblikoval v finančno samostojen zavod in pričel z znanstvenoraziskovalnim delom za potrebe hmeljarstva in istega leta tudi zgradil rastlinjak. Glede na trenutne potrebe se je spreminjala notranja organizacija oddelkov in odsekov. Z izgradnjo gospodarskega poslopja s sušilnico za hmelj, dodatnimi pisarniškimi prostori in laboratorijem za fizikalno analizo tal leta 1960 so bili dani pogoji za poglobljeno in sistematično delo na področju žlahtnjenja in varstva hmelja ter uvajanja novih tehnoloških postopkov pri pridelavi in spravilu hmelja. Leta 1961 se Inštitut preoblikuje v samostojni znanstveni zavod. V iskanju novih sorodnih dejavnosti je leta 1975 razširil delo na področje pivovarstva z ustanovitvijo Oddelka za pivovarstvo in se leta 1976 preimenoval v Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Žalec. Od tega leta dalje deluje v okviru Oddelka za hmeljarstvo tudi kolekcijski nasad zdravilnih in aromatičnih rastlin ter začimbnic.

Ves čas delovanja pa je bilo zelo pomembno pospeševalno-svetovalno delo, ki se je poleg hmeljarstva razširilo tudi na področje poljedelstva, sadjarstva ter vinogradništva in danes deluje na Inštitutu specialistična svetovalna služba za področje hmeljarstva, varstva rastlin in opazovalno-napovedovalne službe. Po sprejemu Zakona o zavodih si je Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo leta 1991 pridobil status zavoda s pravico javnosti in posluje odtlej pod pogoji, pod katerimi je vpisan v sodni register. Vpisan je bil tudi v evidenco raziskovalnih organizacij pri Ministrstvu za šolstvo, znanost in šport Republike Slovenije. Od leta 1995 izvaja njegove ustanoviteljske pravice Hmeljarsko združenje Slovenije – GIZ. Zadnja leta so bila intenzivna zlasti na področju naložb. Tako je bil leta 1999 po treh letih gradnje svečano odprt večnamenski hmeljarski objekt, postavljen je bil vrtnarski center, hmeljarski del poskusnega posestva pa se je povečal za 25 ha hmeljišč. V letu 2001 je nastal požar v laboratoriju Oddelka za agrokemijo.

Glavna usmeritev Inštituta je še vedno raziskovanje in razvoj na področju hmeljarstva. Inštitut skrbi za kreacijo novih sort (do danes enajst slovenskih sort hmelja), razvoj in vpeljavo novih tehnologij pridelave in spravila hmelja ter varstva hmeljišč pred boleznimi in škodljivci, predvsem v smislu integriranega varstva. Za potrebe hmeljarjev proučuje prehrano hmeljnih rastlin in optimizacijo vseh agrotehničnih ukrepov ter možnosti ekološko uravnotežene pridelave hmelja z manjšimi stroški in večjo sledljivostjo. Na področju pedologije pripravlja strokovne elaborate za potrebe namakanja, rekultivacije, sanacije, vrednotenja zemljišč in drugo.

Obsežno je tudi delo na raziskavah kemije hmelja, zlasti eteričnega olja hmelja in na raziskavah s področja pivovarstva. Proučuje pivovarsko vrednost hmelja in je nepogrešljiv pri delu pivovarske industrije, tako pri raziskavah kot tudi pri uvajanju znanstvenih dosežkov in tehnoloških postopkov v proizvodnji piva. Kolekcija zdravilnih in aromatičnih rastlin danes obsega več kot dvesto različnih vrst, posejanih v vrtu, in gensko banko semena, ki vključuje več kot tristo različnih vrst. Na področju prehrane in varstva rastlin je razširil dejavnost na sadjarstvo, vinogradništvo in pridelavo poljščin ter vrtnin. Ves čas svojega delovanja je Inštitut vpet v domači strokovni prostor in dela za potrebe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Ministrstva za šolstvo, znanost in šport ter Kmetijsko- gozdarsko zbornico, pa tudi za potrebe domače in tuje industrije. Sodeluje z domačimi in tujimi znanstveno-raziskovalnimi in strokovnimi institucijami. Nepogrešljiv je tudi pri izobraževanju hmeljarjev.

Danes teče delo Inštituta v šestih Oddelkih: za rastline tla in okolje, za varstvo rastlin, za agrokemijo, za pivovarstvo, splošne posle in poskusno posestvo, ki zajemajo raziskovalno, strokovno, svetovalno in izobraževalno področje dela. Sedem doktorjev znanosti, štirje magistri, devet univerzitetnih inženirjev in 37 ostalih sodelavcev sestavlja obetavno skupnost, ki z veliko zavzetostjo, značilnim navdušenjem in z iskreno ljubeznijo do tovrstnega dela, kljub številnim težavam, postavlja trdne temelje prihodnjim generacijam, tako Inštituta kot tudi slovenskega hmeljarstva.

Vir: Povzetek monografije ob 50-letnici Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije v Žalcu

 

PRIJAVA NA NAŠE ELEKTRONSKE NOVICE

© 2016 - 2017 Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije vse pravice pridržane. | Piškotki